Razvajanje kot posebna oblika nezdrave vzgoje je poznano že od nekdaj. V zadnjih desetletjih je najbrž razvajanja v vzgoji čedalje več. Razlogov za to je veliko – brez dvoma so med pomembnejšimi velik razvoj demokratične miselnosti, pozitivna skrb za otrokove pravice, zmanjšano število otrok v družinah in splošen porast materialnega standarda. Starši razvajajo praviloma v dobri veri, da so skrbni in dobri. Pri tem pozabljamo, da je treba otroka vzgojiti za življenje v pogojih, kakršni so, in ne za življenje v nekih idealnih pogojih, kakršne mu nudimo z razvajanjem. Otrok, ki v otroštvu ne pridobi osnovnih izkušenj o tem, kako je treba z lastnim naporom reševati probleme, kako se je pri tem treba marsičemu odpovedovati, odrekati, in kako se je treba pri oblikovanju sožitja z drugimi nenehno sporazumevati, se usklajevati in prilagajati, odraste v nesamostojno osebnost, osebnost zasvojenca. Zasvojencev ne najdemo le med mladimi, ki so odraščali v težkih razmerah, nasilju, zapostavljenosti, prikrajšanosti in podobno – ampak tudi med mladimi, ki so odraščali v obilju vsega, v pretirani pozornosti, brezdelju, razvajanju.
Bogdan Žorž, univ. dipl. psiholog, je bil rojen leta 1948 v Dornberku pri Novi Gorici. Vodi zasebni zavod za pomoč otrokom, mladostnikom in družinam v stiski – Mladinski dom Čepovan v Čepovanu pri Novi Gorici. Je psihoterapevt z evropsko diplomo iz gestaltpsihoterapije in evropsko diplomo iz psihoterapije, z več kot 30-letnimi izkušnjami dela na področju socialnega varstva, predvsem pri delu z otroki in mladostniki s posebnimi potrebami. Objavlja strokovne in poljudne članke, predvsem s področja vzgoje in psihoterapije. Izdal je tri knjige: “Stiska je lahko tudi izziv” (1997), “Biti z naravo” (2000) in “Razvajenost, rak sodobne vzgoje” (2002). Predseduje strokovnemu svetu SLOGES – Slovensko društvo za gestaltterapijo in je član strokovnega sveta Slovenske krovne zveze za psihoterapijo.